Zapisi o prečnem gibanju oziroma deskanju na vodi (angl. surfing) segajo več kot tisočletje nazaj v Polinezijo. Na Havajih so v 18. stoletju deskali na vodi in s tem postavili temelje vsem deskarskim športom. Leta 1779 je poročnik James King z ladje Discovery, ki je nadaljeval delo slavnega raziskovalca in kartopisca Jamesa Cooka, zapisal: “Prebivalci polinezijskih otokov se za zabavo leže ali stoje z lesenimi deskami vozijo po valovih.” Pomemben sopotnik deskanja na snegu je bilo poleg
surfanja tudi rolkanje (angl. skateboarding). Vse od začetka do danes sta obe aktivnosti skupaj rasli v tesni medsebojni povezanosti.
Po različnih pripovedih so ameriški vojaki, nameščeni v Evropi med 1. svetovno vojno (1914––1918), stoje drseli po snegu na deskah sodov –– dožah.
M. J. Burtchett (ZDA) je leta 1929 opravil spust na leseni deski, na katero so bile pritrjene vezi ––– trakovi konjske kože.
Posnetek iz leta 1939, posnet na hribčku v Chicagu (ZDA), prikazuje elegantno oblečenega gospoda z imenom Vern Wicklund, ki prečno postavljen drsi po snegu na sanem podobni snežni deski. Člani Wicklundove družine so v njegovi zapuščini odkrili skrbno zrisan patent za omenjeni rekvizit. Wicklundova deska je bila sestavljena iz upognjenih desk, usnjenih paščkov za pritrditev čevljev na desko ter vrvice, pritrjene na sprednji del deske. Vrvico je “deskar” med vožnjo držal z vodilno roko.
Namenjena je bila boljšemu upravljanju prednjega dela deske. Pri spustu je bila v uporabi tudi palica, ki se je držala v nevodilni roki in je bila namenjena dodatnemu stiku s podlago ter zaviranju.
Kljub zgodnjim začetkom pa se je deskanje na snegu, kot ga poznamo danes, razmahnilo sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja. Začetek je zaznamovala kopica bolj ali manj uspešnih poskusov, kako prenesti občutke rolkanja in surfanja na sneg.
Tom Sims (ZDA) je leta 1963 poskusil z modificirano rolko zdrseti po snegu.
Sherman Poppen (ZDA) je dve leti kasneje združil dve smučki v eno. Leta 1966 pa je predstavil skrajšano desko za deskanje na vodi z zakrivljenim prednjim delom, namenjeno drsenju po snegu. Poimenoval jo je Snurfer. Snurfer je bila prva snežna deska, katere patent je izumitelju uspelo prodati veliki korporaciji. Snurfer se je prodajal kot igrača v blagovnicah; prodanih jih je bilo več kot milijon. Snurfer je ne glede na nizko kakovost omogočal sorazmerno dobro drsenje po snegu.
Dimitrij Milovich (ZDA) je v začetku sedemdesetih let izumil winterstick, ki je prav tako izhajal iz deske za surfanje. Winterstick je imel prvotno kovinske robnike, ki pa so jih zaradi deskanja v globokem pršiču kasneje opustili.
Bob Weber (ZDA) je leta 1972 uradno patentiral smučarsko desko (angl. skiboard).
Chuck Barfoot (ZDA) je k razvoju pripomogel z uporabo polietilenske drsne ploskve.
Jake Burton (ZDA) se je med prvimi odločil svoje življenje popolnoma posvetiti deskanju na snegu. Zanesenjak, zasvojen z drsenjem na Poppnovem snurferju, je nezadovoljen nad različnimi modifikacijami le-tega usmeril svoje znanje in izkušnje v lastno proizvodnjo snežnih desk. V zvezni državi Vermont (ZDA) je začel izdelovati deske pod blagovno znamko Burton. Značilnost prvih Burton desk je bila podobnost s snurferjem, dodana sta bila dva gumijasta jermena različnih velikosti, napeta sta bila
nad posebno podlago, ki je preprečevala drsenje čevljem. Ta dva jermena sta opravljala nalogo vezi. Prve modele je krasila tudi vrvica za lažje vodenje deske. Jake Burton in Tom Sims sta med leti 1975 in 1977 razvila prve snežne deske (angl. snowboard), katerih zasnova se je ohranila do danes.
Na začetku je bil razvoj deskanja in snežnih desk v veliki meri omejen predvsem zaradi dejstva, da si je bilo potrebno vsak zavoj zaslužiti s hojo navkreber. Prelomnico predstavlja leto 1982, ko so v smučarskem centu Suicide Six v zvezni državi Vermont (ZDA) organizirali državno prvenstvo v surfanju na snegu (angl. National Snow Surfing Championships) oziroma dovolili uporabo smučišča tudi deskarjem. Od takrat dalje je deskanje pridobivalo na množičnosti, drsenje po trdih steptanih terenih pa
je takratne proizvajalce spodbudilo, da so v snežne deske vgradili robnike in polietilensko drsno ploskev ter razvili vezi z oporo za zadnji del čevlja (angl. high back).
Evropa je kot trdnjava klasičnega smučanja v razvoju nekoliko zaostajala za ZDA. V času, ko so v ZDA že razvijali prve snežne deske z robniki, so Evropejci doživljali razcvet zimsko-športnega smučarskega turizma.
Začetka deskanja na snegu v Evropi ne moremo povezati s točno določeno osebo ali letnico.
V Evropo so snurferje, wintersticke in druge snežnim deskam podobne rekvizite prinesli evropski študentje, ki so študirali v ZDA. Prvi poskusi deskanja v Evropi se beležijo v poznih sedemdesetih, zgodnjih osemdesetih letih v Franciji, Švici, Nemčiji, Avstriji, na Norveškem, Finskem …
Deskanje na snegu se je že v zgodnji fazi razvoja razdelilo na prosti (angl. freestyle) in alpski slog (angl. alpine). Sims in Burton sta bila prva, ki sta izdelala pravo desko za prosti slog. Leta 1987 so izdelali tudi prvi mehki čevelj.
S pojavom večjega števila deskarjev so smučišča dovolila vstop tudi deskarjem in kasneje – po vzoru rolkanja – v svojo ponudbo dodala namensko urejen del smučišča. Prvi uradni snežni park je bil zgrajen v sezoni 1989/1990 v ameriški zvezni državi California na smučišču Bear Valley Ski Area. Imenoval se je Polar Park. Ideja je bila na urejenem smučišču – po vzoru rolkarskih parkov – zgraditi skakalnice, snežni kanal ter ograjam in pločnikom podobne trde objekte. Namen je bil na smučišča
privabiti čim več novih izzivov željnih deskarjev, smučarjev in njihovih družin. Ideji zanesenjakov so hitro sledila druga večja, bolj znana smučišča, na primer Vail v zvezni država Colorado (ZDA) v sezoni 1990. V nekaj letih je večina severnoameriških smučišč v svojo zimsko ponudbo vključila snežne parke.
V alpskem slogu se je razvoj deskanja usmeril v izdelavo desk, ki so omogočale hitrejše in učinkovitejše vijuganje, oziroma so najbolj ustrezale spreminjajoči se tehniki in načinu drsenja.
Na splošno je na začetku veljalo, da so ZDA domovina prostega sloga z razmerjem 95:5 v korist deskarjem prostega sloga, medtem ko je bilo v Evropi obratno, z razmerjem 80:20 v korist deskarjev alpskega sloga.
V Sloveniji prve poskuse deskanja beležimo okrog leta 1983, ko sta Andrej in Primož Černe poskušala drseti na »monosmučki« za smučanje na vodi. Kmalu so se jim z deskami lastne izdelave pridružili brata Remec, Frenk Lukan, kasneje še Matej Vörös, Hine Kranjc, Miro Varga in drugi.
