Urejeno smučišče je namenjeno, poleg učenja željnim, tudi vsem prostočasnim smučarjem in deskarjem. Terensko deskanje, kot pravimo deskanju na urejenih smučiščih (Guček), je tista zvrst deskanja, ki je večini najbližja. 

Urejeno smučišče že dolgo ni več le skrbno poteptana proga ob brezhibni žičniški napravi. Danes so velik del urejenega smučišča različni poligoni tako vadbeni kot učni, grbine, valovi, žlebovi, jarki in parki. Smučišča so zaradi pestrejše ponudbe iz leta v leto bolj obiskana. Vsi si želimo kakovostne in varne zabave na snegu.

Pravila, ki jih mora vsak uporabnik urejenega smučišča poznati so jasna in v večini zimsko-športnih centrov tudi premišljeno in nazorno izpostavljena. Nakup smučarske vozovnice zagotavlja zabavo in razvedrilo obenem pa odgovornost za lastno in predvsem tujo varnost. Vsak, ki uporablja urejeno smučišče je odgovoren poznati in spoštovati pravila. 

Učitelj ali trener deskanja je oseba, ki na urejenem smučišču preživi največ časa zato mora s svojim znanjem in spoštovanjem pravil biti vzor vsem ostalim prostočasnim smučarjem.

Smučarski park je, v večini smučarskih centrov, del urejenega smučišča, ki je navadno z ograjo ločen od drugega prostora. Značilnost parka so posebne iz snega ali drugih materialov zgrajene animacijske priprave in naprave. Naprave lahko spominjajo na različne dele s snegom prekritega prostora ali pa so posnetek urbanega okolja. Med prve spadajo skakalnice, valovi, kanali in žlebovi različnih dolžin in velikosti, druge pa so objekti iz različnih materialov (les, plastika, železo…) ki spominjajo na pločnike, klopi, ograje in različne predmete cestne zaščite… 

Za varno deskanje v parku je pomembno razumeti osnovna pravila obnašanja na urejenem smučišču in dodatna pravila, ki veljajo izključno za park.
 
1. Pametno in preudarno se v park podamo v dobrih vremenskih in snežnih pogojih.
2. Podrobno si ogledamo objekte in preverimo njihovo urejenost. 
3. Vedno uporabljamo zaščitno opremo. 
4. Objekte izbiramo svojemu znanju primerno.
5. Intenzivnost in zahtevnost elementov povečujemo postopno. 
6. Nadziramo in prilagajamo svojo hitrost.
7. Vedno upoštevamo vrstni red in spust nakažemo z dvignjeno roko ali besedo. 
8. Odskočišča, doskočišča in prostor ob objektih zapustimo karseda hitro. 
9. V primeru nesreče po svojih močeh pomagamo. 
10. Upravitelj smučišča ne odgovarja za poškodbe v parku.
11. Spoštujemo vse s katerimi si park delimo.

Prosto deskanje ali deskanje izven urejenih smučišč nudi izjemno prijetne občutke med drsenjem po celem snegu in nepozabna doživetja v naravi. 

1. variantno (ob urejenih progah – za vzpon uporabljamo žičniške naprave, spuščamo pa se izven urejenega smučišča),
2. turno (gibanje v neokrnjeni naravi),
3. alpinistično (spusti po stenah, ozebnikih in grapah z najvišjih vrhov. Vzpon je sestavni del spusta in potrebujemo alpinistično opremo). 
4. potovalno (večdnevno deskanje izven urejenih prog, deskar ima s seboj opremo potrebno za nočitev v naravi)
5. helikoptersko (helikopter pristane z deskarji na vrhu gore, ki se nato spustijo po brezpotju v dolino)
6. divje prosto deskanje (vzpon peš, z motornimi sanmi ali helikopterjem, spust delno načrtovan, “čez drn in strn”)
(GUČEK)

Za to, da so doživetja prijetna, mora poskrbeti vsak sam, s tem da pozna in prepozna nevarnosti, ki prežijo nanj.

Sama nevarnost še ne pomeni nesreče, bolj pomemben je naš odnos do nje. Nevarnosti ne podcenjujemo, ker s tem škodimo sami sebi.

Nevarnosti delimo na dve skupini: subjektivne in objektivne. Subjektivne povzročimo sami s svojim ravnanjem, na objektivne pa praviloma nimamo vpliva, čeprav je ta razlaga lahko zavajajoča. Če deskamo ob peti stopnji nevarnosti snežnih plazov in nas zasuje plaz, je to naša lastna napaka.